V enem izmed kadrov filma Zvonovi iz globine slavnega režiserja dokumentarcev Wernerja Herzoga smo soočeni z nenavadnim prizorom: po gladini zaledenelega jezera Svetloyar v osrednji Rusiji se plazijo goreči verniki in ob hladen led tiščijo pordela ušesa, da bi zaslišali zdravilne zvonove mističnega potopljenega mesta Kitezh.

Herzog, dokumentarist, je kasneje sam priznal, da je prizor čista fabrikacija – vernikov na jezeru ni bilo, zato si je iz bližnjega mesteca sposodil dva okajena gospoda in jima plačal, da sta legla na led. »Menim, da ta prizor rusko usodo in dušo ponazarja bolje kot karkoli drugega,« pravi Herzog, in čeprav bi ga lahko označili za laž, prizor prav zares razkriva neko globljo, bolj poetično resnico.

Umetnik Klemen Zupanc projekt Schalar See 1413 razvija od leta 2018. Takrat je nastal njegov prvi zasnutek urbane legende o mitološkem Škalarju, velikanski šestonogi podvodni pošasti, ki naj bi se prehranjevala z lignitom in celulozo (še posebno s tisto v bankovcih), s svojim izjemnim apetitom pa povzročila nastanek treh udornih jezer v Šaleški dolini. Ideja o stvoru, ki prevzame vlogo grešnega kozla za koruptivno energetsko in okoljsko abominacijo ter namesto tega postane narodni ponos in lokalna maskota, je od svojih začetkov vzcvetela in se razširila, Škalarjevo zgodbo pa so do danes sooblikovali številni sodelavci in soavtorji. V obliki številnih med seboj povezanih del in artefaktov se v razstavni obliki projekt danes največkrat manifestira kot Musée de Schalar, ključna raziskovalna in arhivska institucija za raziskovanje Škalarja in udornin Šaleške doline. S tem so povezane prigode, legende in zgodbe, ki jih pripovedujejo in povzemajo skrbno poustvarjeni kvazihistorični objekti in muzealije. Pozornost do detajlov, ki jih je v želji po ustvarjanju celovite iluzije v delo vnesel Zupanc, je izjemna: na nekaterih iteracijah postavitve fiktivnega muzeja je bilo tako moč vstopiti v muzejske pisarne in prek pravega telefonskega aparata poklicati številko policije ali pa francoskega podjetja Alstom Power, glavnega dobavitelja opreme za TEŠ. Škalski dosjeji so videti prepričljivo, srhljivo resnični, obdelane dejanske historične fotografije in ponarejeni zgodnjerenesančni bakrorezi pa ustvarjajo globok vtis paralelnega sveta, ki se ves čas giblje na meji verjetnega.

V tokratni postavitvi v galeriji Celica smo soočeni z gostujočim podaljškom muzeja, nekakšnim kabinetom čudes oziroma »wunderkammer«, kjer se na relativno zgoščeni razstavni površini srečamo s številnimi artefakti iz Musée de Schalar. Nov dodatek muzejski zbirki so pravkar odkriti dnevniki ustanovitelja muzeja, dr. Mediča, resničnega nekdanjega prebivalca Šoštanja, ki pričajo o prvih stikih z bajeslovnim Škalarjem ter odločitvi za ustanovitev muzeja. Drugi del predstavitve v zbadljivi maniri predstavlja muzejsko trgovino s spominki, na kateri si je moč priskrbeti vžigalnike, skodelice in majice z motivi objektov iz muzejske zbirke. V sklopu razstave je nastal tudi časopis Škalski zvon, ki je umetniški artefakt in katalog hkrati.

Klemen Zupanc v svojem projektu Schalar See 1413 naslavlja tisti rob, po katerem se lahko sprehaja umetnost, da bi prek fikcije izrekla resničnost. Podobno kot Herzog si za predajanje svojega sporočila izposodi jezik skupne resničnosti, ki le-to opisuje, a jo v tem na nek način zvrača samo vase, jo subverzira. Škalar je legenda, maskota, je mit: a kot vsi miti se na številnih točkah dotika stvarnosti in dejanskih historičnih dogodkov. To, pravijo, je tudi ena izmed značilnosti satire, in Zupančevo delo bi brez dvoma lahko označili kot satirično in eksplicitno družbenokritično. Pod vsem skupaj pa, tako vsaj daje slutiti globoka potopitvena izkušnja umišljenega Škalarjevega sveta, se skriva tudi subtilnejša, bolj poetična resnica: ta namreč, da bi se lahko vse skupaj zgodilo tudi drugače. V tem smislu Schalar See 1413 odpira prostor za alternativo, s tem pa tudi za dejanski odpor.

__

Klemen Zupanc (1989) je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V času študija je prejel univerzitetno Prešernovo nagrado (2013). Svoje delo je predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Samostojno je razstavljal med drugim v Centru in Galeriji P74 v Ljubljani (2013), Likovnem salonu Celje (2015) in Galeriji DDT v Trbovljah (2019). Med drugim se je udeležil skupinskih razstav Odtisi in vtisi, Mednarodni grafični likovni center v Ljubljani (2012), Vizualna umetnost v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini od 1975 do 2015, Galerija Velenje (2015), Triglav po Triglavu, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana (2018). Njegova dela so uvrščena v več zbirk, med drugim v zbirko MG+MSUM, Ljubljana in zbirko Galerije Velenje. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Kuratorka: Ajda Bračič

Razstavo smo pripravili v sodelovanju z Društvom likovnih umetnikov Ljubljana.