Basovska harfa, lira, n'goni, hurdy gurdy z akustičnimi resonatorji.

Koncert ob izidu plošče PROSTOR XI, Harfe, posnete poleti v zaledju kraškega roba in izdane pri Zavodu Murmur.

" Na tistih krajih, ki so še uspeli obdržati del divjosti, je nekaj, kar me privlači in hkrati po malem straši. Kar je sprva zaznati kot tišino, se kmalu izkaže za mozaik pokljanj, malih komaj slišnih krikov in bolj predirnih oglašanj, ki ponavadi pridejo s frfotanjem.

V tej tišini je dovolj prostora za vse; tiste ki se skrivajo in tiste, ki napadajo, za iščoče snubce in valeče samice, za tiste z velikimi okroglimi očmi, ki zrejo tik nad gladino in za hrzajoče sence, ki stopajo v najkrajše noči v letu.

Mogoče ni prav, da tej lebdeči preprogi zvokov pravim tišina, a zdi se primerno, ko v svojem stalnem dihanju nadaljuje z neopaženim čaranjem poganjajoč sebe in vsa dihanja, ki radovoljno sledijo.

Sprašujem se, če sem tu tujec - s svojimi harfami, okvirji z napetimi žicami, lesenimi telesi in opnami - pa si kmalu priznam, da sem tu tujec le toliko, kot to sam hočem. Na meni je, če svojo nit vtkem v to kričečo preprogo. Ne vabi in ne izključuje, prav tako kot vse druge me sprejema, ker sem pripravljen tkati. "

 (Samo Kutin, spremni tekst na albumu PROSTOR XI)