Kdaj
Kje
Hostel Celica
Vstopnice
Vstop prost
»Videti je, da me v tej razstavi zanimajo pogled in dotik, tudi telo, ter gibanje in mirovanje. Razstava se drži premise, ki sem vama jo podal pred letom dni, namreč, da me zanima pomakniti se s kiparsko izkušnjo v ‘varno zavetje stene’. Naslov razstave Slika brez slike se mi še vedno zdi ustrezen. Razstavo sem začel snovati z delom Totem, zadnji kos, ki je nastal, je Tondo s češnjami.«
S temi besedami je Borut Korošec, ko se je namenil razstavo postaviti v Srečišču Hostla Celica, razmišljal o svojem kiparstvu. Omejitev galerije, ki deluje tudi kot večnamenski prostor, je tako kot ustvarjalci pred njim vzel kot izziv, ki ga je vključil že v samo kiparsko formo. Zanj značilne mehke in lahke skulpture lahko delujejo tudi monumentalno, klasično, tokrat pa se zdi, kot bi iz sebe izdihnile čas prezentacije, kot bi si oddahnile od teže telesa kipa v prostoru in se umirjeno umaknile v »varno zavetje stene«. Ko kip zapusti prostor, se na neki način odpove svoji predmetni, tridimenzionalni razsežnosti v prostoru in jo zamenja za varno, neizstopajočo pozicijo, zatočišče, azil, pa tudi umik. Korošec kot tih, a dosleden opazovalec družbenih sprememb s tem lahko komentira tudi današnjo družbeno klimo, v kateri se posameznik po eni strani umika v varnejše zavetje množice, po drugi pa ostaja brez javnega prostora, brez družbe, ki bi odgovarjala, reagirala na njegovo delovanje.
Korošec vztraja zvest materialom, ki jih je v slovenskem kiparstvu udomačil in prepojil s humorjem Koroščev profesor na akademiji Lujo Vodopivec. Rumena umetna pena in žica delujeta kot dve kontemplativni materiji, ki se dobro podpirata in dopolnjujeta. Korošcu pena po njegovih besedah predstavlja ujeto svetlobo, boginja Afrodita je rojena iz morske pene, žico pa se razvija kot Ariadnino nit, s katero se »zapleta in spleta« očitno epska pripoved. Ljubezen in Svoboda. Iz pradavnine se na civilizacijski struni Koroščevega imaginarija nizajo zgodbe, ki ne živijo v prostoru, temveč vzniknejo kot pesem in ugasnejo kot slika mogočnih svetišč, od starega sumerskega zigurata do prividnega Tadž Mahala. Po vrtovih se pasejo konji antičnih junakov in za obzidjem, v tišini, morda živi Troja svoje poslednje dneve. Naslovi spodbujajo igro odkrivanja in izgubljanja svetih predmetov in drobne češnje.
Kdor bere Bélo Hamvasa, mu češnja lahko odpre še eno branje kiparskih podob. V vrtu, ki ga je gojil je Hamvaš zapisal , da »tudi jabolk ni mogoče nabirati barbarsko, v gonji in pobesnelo. Najlepše mu pade iz rok, pade in se poškoduje. Češenj pa sploh ne … Hkrati ta zaposlitev ni nasprotno od dela. Obiranje češenj spada k drugemu življenskemu redu … Obiranje češenj ni pomiritev. Nima nobenega odnosa do delavnega barbarstva. Da bi človek lahko obiral češnje mora biti preprost oziroma normalen«. Tondo okoli češnje je oblika, kjer se gledalec lahko udobno namesti, tako kot med vejami češnje »in ima čas za vse«.
Od ene do druge kiparske slike me peljejo moja notranja doživetja. Moje slike, ki jih delim s kiparjevimi. Pa vendar naslov pravi, da so to Slike brez slike. Ne vem, ali se naslov nanaša na znano delo filozofa Žarka Paića Slika brez sveta, o katerem je Paić večkrat govoril tudi v Celici. Morda niti ni pomembno, bližina obeh naslovov vendarle vznemirja. V Paićevi kritiki digitaliziranega sveta, oblikovani še pred razrastom umetne inteligence, digitalna podoba ni več nujno odtis ali reprezentacija predhodno obstoječega sveta, ampak lahko sama konstruira virtualno realnost. Slika tako izgublja ontološko vez z realnim predmetom. Če je bilo v klasičnem slikarstvu ali fotografiji med sliko in svetom še mogoče predpostavljati razmerje reprezentacije oziroma sledi, lahko digitalna podoba nastane iz informacijskega postopka in ustvari nekaj, kar v realnem svetu sploh nima predhodnika - brez kraja in brez dotika, iz gole informacije.
Pri Korošcu pa je prav dotik tisti, ki ostaja. Pena je bila trgana, žica zvita, roka je bila tu. Kip se je odrekel prostoru, slika pa sliki, vendar ne materialu. Na steni ostane sled telesa, ki je nekaj prijelo, prelomilo, povezalo.
Morda je Slika brez slike prav to, kar gledamo. Koščki natrgane pene, ki se trudijo držati žice. Nekaj je izginilo: teža kipa, njegov prostor, morda tudi pripoved. Svetlobe je manj in manj. Toda prav v tej skromnosti se podobe spet začnejo množiti. Korošec se ne boji stopiti v osiroteli svet: žica postane črta, črta pot, pot obzidje, konj, svetišče, deklica s kolebnico ... in že za prvim vogalom se domišljija požene za njo. Vsako gibanje prinese novo figuro, vsak prostor odpira nove podobe. Na Koroščevi razstavi domišljija ne more dati miru. Intuicija prasketa kot kostanji na vroči peči v mali hišici v mestu. Jutro je čudovito za obiranje češenj, in če so te že obrane, je iz tonda vseeno tako lepo opazovati svet.
Vesna Krmelj
V sodelovanju s KUD Sestava