Kdaj
Kje
Hostel Celica
Vstopnice
Vstop prost
Telo se mi zdi zanimivo zaradi dveh različnih dojemanj človeka – človek kot subjekt in človek kot objekt. Po eni strani vidimo človeka razsvetljensko, kot subjekt z notranjo izkušnjo, po drugi strani pa je človek lahko viden kot nekaj predmetnega, nekakšno “sredstvo”. Podrobneje se torej ne ukvarjam s telesom samim, temveč z našim pogledom nanj: kako nekdaj (navidez) bolj prisotna ideja inherentno vrednega človeka, božjega bitja, danes ni več samoumevna. Namesto tega smo danes obdani s kompleksnimi sistemi, ki skušajo definirati naše vrednotenje in opazovanje sveta, recimo ekonomski sistemi oziroma modeli (ki človeka vidijo kot sredstvo za proizvodnjo), internetom (algoritmično določevanje relevantnosti), modeli UI (ki definirajo človeka kot posplošitev).
Človeško telo so v renesansi z upodabljanjem prikazali kot nekaj svetega. Upodobitev človeka je ustvarila drugo telo, v katerem je bil upodobljeni zaščiten pred tokom časa, je živel dlje. Ta umetniški sistem je živel v času manj številnih reprodukcij, kjer je vsako delo zahtevalo cenjenega mojstra oziroma delavnico ter veliko časa in posvečenega dela – upodobitev človeka je imela težo oziroma avro, kot bi rekel Walter Benjamin. Danes ima podoba čisto drugačen položaj, saj se človeška podoba pojavlja povsod. Podoba sama po sebi, njen goli obstoj ni več pokazatelj vrednosti – upodobitev zahteva še nekaj drugega, kar ji določa vrednost. Zgodi se nadgradnja, sprememba: nič več si ne želimo biti zgolj upodobljeni (kar bi samo po sebi ustvarilo vsebino), sedaj moramo izstopiti iz gmote obstoječih upodobitev, ki nas želijo kategorizirati za svoje namene, da se pokažemo kot nekaj vrednega. Da nismo določeni v kategorijo, ampak smo videni kot posamezniki.
Vse to odpira vprašanje, mar ni umetnost enako problematična kot vse ostale upodobitve? Če slikati človeka danes pomeni čisto nekaj drugega, ali je umetnost samo še ena vrsta potegovanja za pozornost in možnost upodobitve človeka?
Namenj te razstave je torej umetniška raziskava, ali je umetnost oziroma slikarstvo zmožno drugačne upodobitve. Zdi se mi da mogoče je… Slikarstvo vedno nekaj objektivizira: vzame stvari iz zunanjosti in jih preslika na predmet, s čimer naredi nekaj, kar je še vedno predmet, ampak hkrati nosilec nečesa – pogleda. To je še posebej zanimivo pri upodabljanju človeka, ker je slikarstvo omejeno na specifičen vidik, vedno je prisotna redukcija, ne moremo hkrati upodobiti zunanjosti in notranjosti. Slikar je z vsako potezo čopiča prisiljen v redukcijo in ravno tu se pokaže slikarjev pogled. Ta pogled je z upredmetenjem golo in eksplicitno prikazan, da ga lahko drugi definirajo in absorbirajo po svoji volji.
Da pa je umetniški predmet (in podoba na njej) viden kot človeški pogled, ne kot reklama, propaganda in tako dalje, je potrebno, da je umetniški predmet neuporaben. Vendar ne bi rekel, da mora biti nepristranski; ključno je samo da ga človek zazna kot iskren poskus komunikacije, torej, da se jasno kaže kot pogled umetnika. V primerjavi z upodobitvami znotraj drugih sistemov, ki definirajo naš pogled, ponuja alternativno podobo, ki se svoje definiranosti zaveda. Vrednosti tako ne ustvarja v podobi človeka samega, temveč v samem pogledu, ki ga prikazuje. Če se umetniško delo uspe pokazati kot avtentičen pogled, lahko z opazovalcem ustvari trenutek empatije, vpogled v pogled drugega. To pa se mi konec koncev zdi smisel umetnosti.
Lev Ambrož Okorn
Lev Ambrož Okorn (2003) je vizualni umetnik, ki se posveča predvsem slikarstvu. Njegov stil prepleta figuraliko z ekspresionizmom, zanima ga človeška figura – kako se nam pokaže kot predmet ali industrijsko orodje. Leta 2025 je v galeriji Herman Pečarič v Piranu samostojno razstavljal pod naslovom Imaginarij podrobnosti, iz česar je 2026 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Trenutno je vpisan na redni študij slikarstva na Kunstakademie Düsseldorf v Nemčiji.
Otvoritev razstave: 8. 9. 2026 ob 18:00.
V sodelovanju s KUD Sestava.
Vstop prost.