Vsestranska umetnika Milan in Miha Erič sta izjemna risarja, ki obvladata slikarski »metier«, in hkrati
presegata okvire gole likovnosti, vendar vsak na svoj način. Milan, profesor na ALU, statičnost umetnin
dopolnjuje ne le z gibljivimi slikami in animacijo, temveč tudi z naključno igro polivank in pihank, ki jih
vzame za izhodišče, in jih duhovito ali kritično poantira in z risbo mojstrsko nadgradi.

Vsestranska umetnika Milan in Miha Erič sta izjemna risarja, ki obvladata slikarski »metier«, in hkrati
presegata okvire gole likovnosti, vendar vsak na svoj način. Milan, profesor na ALU, statičnost umetnin
dopolnjuje ne le z gibljivimi slikami in animacijo, temveč tudi z naključno igro polivank in pihank, ki jih
vzame za izhodišče, in jih duhovito ali kritično poantira in z risbo mojstrsko nadgradi.

V tej "šegavi pomenljivosti" se skriva in spet odkriva nekakšna socializacija naključja, ki kaže kako naključno lahko
postane ključno, ne le na papirju, temveč tudi v življenju. To živo napetost med naključnim in mojstrskim, likovnim in konceptualnim, osebnoizpovednim in družbenokritičnim bi lahko imenovali modrost
kontrapunkta. Miha, ki je iz oblikovanja vizualnih sporočil tudi diplomiral na ljubljanski ALU, je risbo
izmojstril v grafiki, svoje lesoreze in linoreze dopolnjuje z barvo, ki jo večkrat prelije čez črte kontur in s tem presega golo, črno-belo ilustrativnost. Mojstrstvo risbe mu omogoča, da novi realizem ekološke in družbene
kritičnosti odpira v svetove sveže nadrealističnosti ... V polifoničnih strukturah njegovih slik avtor ne more
skriti vpliva glasbe, ne samo v natančnem ritmu in jasni melodiji večplastnih likovnih kompozicij, začuti se v armosferi, v sferi cele slike in njenem melosu.

Oba sta kritična do tistih civilizacijskih problemov, ki razvoj spreminjajo v razkroj in vodijo v katastrofo, obenem pa v postapokaliptičnem vzdušju nujne prizemljitve
njune podobe odpirajo prostore novega upanja … Kurenta, to prastaro domala mitsko strukturo, obdelata in oživita v istem letu, a vsak na svoj način v sozvočju z besedami Ivana Cankarja, ki v svojem Kurentu zapoje:
»Zemlja, zemljica, mati, če nimaš kruha, daj mi kamen, še ob kamnu bom prepeval.« Ta prastari in hkrati
moderni klic k uglasitvi in prizemljitvi v luči ljubezni, tiste najbolj prvinske, materinske pod pritiskom
podnebnih sprememb skozi njuno delo, izkušnjo dveh generacij, sporočilo očeta in sina, zazveni spet čilo in
še bolj nujno ..