OTVORITEV RAZSTAVE: 24. 9. 2019 OB 18:00

Razstava dveh avtoric Anite Indihar Dimic in Natalije Juhart, ki zaključujeta magisterij grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pri profesorju Branku Suhyju, nas popelje v svet umetniške grafike. Avtorici v grafikah razkrivata vsaka svojo izrazito osebno noto.

Anita Indihar Dimic

Leta 2017 je prejela priznanje Akademije za likovno umetnost za cikel grafik, leta 2018 nagrado na natečaju Utazu Art Award Biennale (Japonska) in istega leta nagrado na Bienalu slovenske grafike (Novo mesto).

»Postopne redukcije in metamorfoze, ki jih zasledujemo na delih Anite Indihar Dimic, so, gledano navzven, najbrž nastajale že po nareku njene magistrske preizkušnje na likovni akademiji (Moja grafična ustvarjalnost med tradicijo in iskanjem alternativ); skozi postopni proces nakazanih variacij pa izpričujejo ne le njeno risarsko znanje in smisel za barvitost, razvidno v občutljivem prepletu figuralnih in abstraktnih segmentov, ampak odzvanjajo tudi vsakokratnemu osebnemu doživljanju same ustvarjalke. Zato lahko v njih ugledamo izrazno dinamične stvaritve, v katerih je zajeto dojemanje umetničinega v osnovi izrazito vitalnega notranjega sveta, prepuščenega življenjski radoživosti, a tudi bolj fantastično vznemirljivim in skrivnostno izraženim slutnjam.«

Iz besedila dr. Milčka Komelja.

Natalija Juhart

Leta 2016 je prejela rektorjevo nagrado Univerze v Mariboru, leta 2018 nagrado odličnosti za grafiko na natečaju Utazu Art Award Biennale, priznanje Bienala slovenske grafike Otočec (Novo mesto) ter Prešernovo nagrado Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani za cikel sedmih grafik, posvečenim Benetkam; leta 2019 je prejela listino Primavera Galerije DLUM.

»Bolj kot človek grafičarko priteguje arhitektura (velemestni človek je skrit v njej), njene upodobljene figure pa prihajajo iz umetnosti ali izhajajo iz njene lastne intime; zato se vse na slikah Natalije Juhart srečuje v parkih umetnosti ali drugih ambientih, v podobah spomina in pričakovanja, ki se veseli življenja in občuduje svet z njegovimi estetskimi dosežki. Tudi če je videti vse že ustvarjeno, umetnice to ne moti, ampak jo poprej spodbuja, da vse to ustvarja na novo, s pogumnim osebnim pogledom, in se pri tem sklicuje na prijeme moderne umetnosti zgodnjega 20. stoletja, ki v luči šolskih akademijskih pobud usmerjajo njen oseben pogled, tudi ko išče in preverja morebitna likovna načela, ki uveljavljajo srednjeveško neklasično perspektivo in ji predvsem spodbujajo brstenje lastne poetične domišljije.«

Iz besedila dr. Milčka Komelja.